Kolumna: Stevanovićev pagat ultimo

Družbeno omrežje, nekoč znano kot Twitter, uporabljam na način, ki se slabo prilega dobi, v katero smo vstopili pred kakšnimi desetimi leti. Sam ga še vedno, v duhu njegovih zgodnejših uporabnikov, dojemam kot peskovnik, na katerem se igramo z idejami in svoje teze in domislice preizkusimo v radoživi igri z drugimi uporabniki z enakim razpoloženjem, a praviloma drugačnih prepričanj.

To definitivno ni več smiseln opis dejanske dinamike izmenjave na platformi v lasti Elona Muska, zato pogosto trčim ob uporabnike, ki moje čivke jemljejo za odtenek preveč resno, brez tiste ironične, igrive membrane, ki je filtrirala in še vedno filtrira zapise "tviterašev" z daljšim staležem.

Včasih ta trk povzroči prav zanimive rezultate in po ovinku, tako rekoč dialektično, privede do podobnih učinkov, po katere smo hodili na Twitter pred desetimi, petnajstimi leti.

Pred nekaj tedni, ko so bili koalicijski obrisi četrte Janševe vlade za odtenek manj jasni kot danes, sem si privoščil malo provokacijo, ki je razburila tipkovniške bojevnike obeh političnih polov – desnice nekoliko bolj, ne le zaradi njihove pregovorne popadljivosti, temveč tudi zato, ker so njeni voditelji ravno tedaj skrbno pripravljali teren za "zgodovinski kompromis" s Stevanovićevo Resnico, kar je zahtevalo nelahko operacijo mirjenja in prepričevanja lastne volilne baze, zakaj je pakt s stranko, ki je bila najbolj odločna saboterka protipandemičnih ukrepov in katere podporniki pred parlamentom vihrajo z rusko zastavo, nujno za dobro države in narodov blagor.

Predlagal sem miselni eksperiment, scenarij alternativne prihodnosti. Resnica glasuje za Janševo vlado, jo razmeroma lojalno podpira v njenih prvih ukrepih, zlasti tistih, ki koristijo Stevanovićevi bazi: malim podjetnikom in pripadnikom srednjega nižjega sloja, zaposlenega v zasebnem sektorju in razjarjenim – tega res ni težko razumeti – zaradi visokih davkov in prispevkov, ki se ne odražajo v primerno visoki kakovosti javnih storitev.

Potem se začne znana zgodba, strupeni tviti (že spet smo pri istem omrežju) predsednika vlade, odpiranje fronte z vsemi socialnimi partnerji, nepotrebne polemike.

Nič od tega ne nujno škodi Stevanoviću, nasprotno: pri tistih polemikah, ki se ga ne tičejo (denimo o drugi svetovni vojni), se povzdigne v vlogo miritelja in skorajda poduhovljenega modreca, pri ostalih zajaha tisti val, ki mu najbolj koristi pri večanju javnomnenjske priljubljenosti.

Morda začenja celo razmišljati o kandidaturi za predsednika republike: katera funkcija pa je primernejša stopnička do tega položaja, če ne ravno predsednik parlamenta?

Naj bo tako ali drugače, šlepanje na Janševo vlado mu ne več koristi. Iz nje je posrkal že vse koncesije, kar jih lahko, njena priljubljenost po prvem letu znatno upade (kot še prav vsaki vladi v zadnjih dvajsetih letih) in čas je, da stopi v drugo vlogo svojega potujočega političnega teatra: zdaj bo "rešitelj Slovenije pred janšizmom".

Čas je zrel: levosredinska opozicija je obupana (če že zdaj, še pred imenovanjem nove vlade, njeni poslanci že govorijo, da je "demokracijo zamenjala diktatura", si lahko prestavljamo, v kakšnem stanju duha bodo leto dni po njeni izvolitvi) in prebežnikom iz Janševe koalicije pripravljena ponuditi marsikaj, kar se zdaj zdi nezamisljivo.

Stevanović zavoha obup in dvigne ceno svojega prestopa: konstruktivno nezaupnico bo podprl le, če bo levosredinska opozicija predlagala "sprejemljivega kandidata". In kdo ve, morda bodo v Svobodi v obupu iz pokoja poklicali Miroslava Gregoriča … in navsezadnje se niti premier Uroš Lipušček po enem letu Janševe vlade ne sliši tako slabo, vsekakor pa nič kaj bistveno manj verodostojno kot premier Karl Erjavec, ki je nekoč že bil resna opcija (če smemo uporabiti ta pridevnik v povezavi z Erjavcem).

S svojim miselnim eksperimentom sem hotel pokazati na nevarno velik vpliv, ki si ga je v slovenski politiki priborila najmanjša parlamentarna stranka. Predvsem pa sem hotel plastično postaviti tezo, da Janševa vlada tega vpliva ne bo nevtralizirala in Gibanje Resnica asimilirala v tradicionalno slovensko desnico (kot je danes konsenz skoraj vseh komentatorjev, bolj naklonjenih levi sredini, pa tudi tihi up mnogih na desnici), temveč bo Stevanović odporen do te asimilacije in manevrski prostor v času Janševe vlade dramatično povečal.

A uporabnik me je kmalu opozoril na problem moje teze: Stevanovićev prestop ne bi zadostoval za izvolitev nove vlade. Očitno sem, iz zatreskanosti v svojo malo provokacijo, za trenutek spregledal zanimiv paradoks trenutne parlamentarne kombinatorike.

Resnica je po eni strani ključna za sestavo desne vlade – brez nje ta ni mogoča. Janša ne more sestaviti vlade brez Stevanovića (to bi bil lahko storil le Golob, a te prednosti ni mogel ali znal izkoristiti), a po drugi strani lahko brez Stevanovića dokaj enostavno vlada. Če se ta na glasovanjih le vzdrži, sploh brez težav.

A tudi če prestopi Rubikon v pravo, trdo opozicijo, to še vedno ne bo dovolj za padec vlade. Lepota naše ustavne ureditve, na katero pisci ustave verjetno niso niti pomislili in ki jo je v praksi "odkril" šele Janša (najprej, za kratek čas, v zadnjih tednih svoje druge vlade in nato precej dlje v drugi polovici svoje tretje vlade): vlada lahko razmeroma lagodno ostaja na oblasti tudi brez parlamentarne večina, v določenih pogojih pa celo, če ima opozicija več poslancev od koalicije. Vzemimo si trenutek, da premislimo o tem paradoksu …

Zato ne vem, če še vedno delim uveljavljeno prepričanje, da bo četrta Janševa vlada najšibkejša vlada v zgodovini demokratične Slovenije. Morda pa Janša – ki nedvomno obvlada veščino štetja poslancev – bolje od svojih kritikov razume, da med njegovo izjavo, da ne bo sestavljal šibke vlade, in koalicijsko formulo, ki se zdajle sestavlja, ni nobenega protislovja …

A to seveda še ni vsa zgodba. Resnica po izvolitvi Janše in imenovanju njegove vlade ne bo več imela tako velikega vzvoda, kot ga ima zdaj. In ko bo Stevanović to ugotovil in začel videvati posledice tega matematičnega dejstva (upad njegovega vpliva v koalicijskih usklajevanjih), bo to zelo verjetno podžgalo njegovo željo, da bi znova bil odločilen.

A čeprav to ne bo mogel biti na način, kot sem ga skiciral v svoji provokativni zgodbici, se mi zdi precej očitno, da bi lahko Resnica s strateškim glasovanjem za opozicijske predloge izsilila tako sporazum o nenapadanju z levico (seveda takšen, ki bo šel v korist partnerju z močnejšimi kartami, torej Resnici) kot koncesije s strani desne vlade, ki se danes zdijo težko zamisljive – morda tudi na področju zunanje politike.

Najmanjša parlamentarna stranka morda res ni odločilni faktor parlamentarne kombinatorike, vendar bo zaradi realnosti naše ustavne ureditve in politične polarizacije vseeno imela eno najmočnejših vlog. Podobno kot v taroku je najmanjša karta najmanj tretja najmočnejša – in tudi v tej igri se utegne pagat smejati zadnji …

***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.

Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.